“Če nekdo ni dovolj dober za poslanca, kako naj ga potem ti izvolijo za predsednika vlade?”

Dejan Verčič je profesor, predstojnik Oddelka za komunikologijo, vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in partner v družbi Herman & partnerji. Doktoriral je na London School of Economics and Political Science v Veliki Britaniji, kot “Hearst Visiting Professional” gostoval na Univerzi na Floridi v ZDA, kot Fulbrightov štipendist na Državni univerzi v San Diegu v ZDA, kot gostujoči profesor na Italijanski švicarski univerzi (USI) v Luganu v Švici in kot gostujoči raziskovalec na Univerzi v Benetkah Ca’Foscari v Italiji. Objavil je 15 knjig, najnovejše so tretja izdaja The Global Public Relations Handbook (2020), Experiencing Public Relations (2018) in Communication Excellence (2017). Predava doma in v tujini. Je prejemnik številnih uglednih domačih in tujih priznanj. Od leta 2007 je ustanovni član Evropskega komunikacijskega monitorja, največje letne raziskave na področju strateškega komuniciranja na svetu.

DEMOKRACIJA: Gospod Verčič, v svoji profesionalni karieri ste svetovali številnim znanim domačim in tujim politikom, med drugim Janezu Drnovšku, Danilu Türku, Jadranki Kosor, Branku Crvenkovskemu … V kolikšni meri so bili dojemljivi za vaše nasvete?

VERČIČ: Sam se nikoli nisem doživljal kot vodnik, temveč kot sogovorec, kot pravijo v boksu: sparring partner. Politiki, še posebej na vodilnih položajih, so v razmišljanjih pogosto neizzvani, občudovani in zato osamljeni. Njihovi sodelavci jim morajo omogočati, da uresničujejo svoje zamisli, zato se z njimi ne smejo mnenjsko razhajati ali jim ugovarjati. Tako so lahko zunanji pogledi svetovalcev, ki niso stalno navzoči, ampak pridejo in odidejo, koristni.

DEMOKRACIJA: Bi bil kateri od njih, mislim izmed še živih, če bi vam znal bolje prisluhniti, še danes aktiven na politični sceni?

VERČIČ: Svetovalci svetujemo, politiki odločajo. Nikoli ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo.

DEMOKRACIJA: Pri tem se mi postavlja vprašanje, ali bi bil Janez Drnovšek v današnjem času, v času spleta, socialnih omrežij in neverjetne poplave informacij, s svojim slogom še uspešen politik. Vemo, da morajo danes politiki reagirati izredno hitro, Drnovškova taktika pa je bila, da je pogosto raje molčal ali da je preteklo veliko časa, preden se je odločil … Še najraje pa je govoril o ekonomskih vprašanjih …

VERČIČ: Preteklost se pogosto rada prikazuje po potrebah dnevne politike. Že za časa njegovega predsednikovanja je potekal poskus njegovega karakternega umora, precej podoben temu, ki danes poteka nad Borutom Pahorjem. Slednjemu isti kritiki očitajo, da je neprimeren za funkcijo predsednika države, ker je ekstravertiran nastopač, Drnovšku pa so očitali, da je neprimeren za predsednika države, ker je introvertiran skrivač. Vendar njegova umirjenost in zadržanost nista bila izraza neodločnosti. V medosebnem komuniciranju si je Drnovšek rad vzel dolge pavze, s katerimi je sogovorce, ki niso prenesli tišine, izzval, da so povedali več, kot so hoteli. Podobno kot je z zadržanim odločanjem o javnih zadevah kdaj počakal, da se je kakšna juha ohladila, preden je z žlico segel vanjo. Tudi zato je lahko tako dolgo vladal: ker je hitel počasi. Nikoli pa ni zamudil odločitve.

Tudi ni res, da Drnovšek kot ekonomist ni videl ničesar drugega. Govoril je o nepravični revščini in poudarjal nujnost po solidarnosti med ljudmi. Spomnite se njegovih vzklikov leta 2006, ko se je pred božičem zavzel za Rome: “Kaj hočete, da zmrznejo ženske in otroci? A ste vi ljudje?” Opominjal je na pogubnost uničevanja Zemlje. Njegovo in celotno slovensko humanitarno angažiranje ob lakoti v Darfurju je bilo deležno svetovnega priznanja.

Kot politik je bil Drnovšek za slovenski prostor izjemno inovativen in marsikaj, kar se nam danes zdi običajno, je v slovenski prostor pripeljal prav on: bil je med prvimi, ki je javno razkril svoje intimno življenje, vključno s poznim odkritjem, da ima hčerko. Ni skrival bolezni. Ko so bili politiki še zadrgnjeni, je nastopil v zabavni oddaji na TV Slovenija. Bil je prvi visoki politik pri nas, ki je svoje komuniciranje že pred dvajsetimi leti prenesel na svetovni splet – ko večina ljudi pri nas sploh še ni vedela, kaj je internet. In to mu je prineslo precej zgražanja v medijih, češ, kaj se gre, zakaj hoče mimo posredovanja institucij neposredno komunicirati z javnostjo. Zato sem prepričan, da bi on danes izkoriščal vse prednosti najsodobnejših spletnih orodij.

DEMOKRACIJA: Kako na drugi strani vidite aktualnega predsednika vlade Janeza Janšo, ki se sproti in zelo hitro odziva na dogajanje? Nekateri menijo da še prehitro. Ali je v času epidemije, ki je zadela tudi Slovenijo, pravi človek na pravem mestu? Vemo, da je vlada v tem času sprejela že sedmi protikoronski zakonodajni sveženj?

VERČIČ: V enaindvajsetem stoletju živimo v kiberfizičnem svetu, v katerem se fizični in digitalni svet zlivata v eno. Vsi se temu prilagajamo, tudi politiki. Janez Janša ni ne prvi in ne zadnji politik, ki svojo politiko živi tudi na spletu. Drnovšek je internet odkril pred več kot dvajsetimi leti in 2001 so se novinarji in profesorji zgražali nad tem, da na spletni strani komentira politično dogajanje. Kdo bi lahko rekel, da se stvari spreminjajo zato, da bi lahko ostale enake.

Dejstvo je, da je koronavirusna pandemija presenetila vse vlade tega sveta in da nobena ni prav posebej pametna. Tudi države, ki so najbolj hvaljene, kot je Nova Zelandija, so sprejemale ukrepe, ki so bili še včeraj nezamisljivi. Če se ozremo po Evropi, lahko vidimo, da vlade poskušajo loviti ravnotežje med tistimi, ki nanje pritiskajo za popolno ustavitev življenja, in tistimi, ki se jim zdijo vse omejitve pretirane. Enako je pri nas. Prav rad bi videl kritike, ki o vsem vse vedo, v čevljih sedanjega predsednika vlade. Nisem prepričan, da bi se znašli. Zdaj smo dobili cepivo in zdravstveni del krize se bo v prihodnjih mesecih končal. Pravi izziv bodo gospodarske, družbene pa tudi psihološke posledice pandemije. Šele zdaj se bo pokazalo, iz kakšnega testa smo kot posamezniki in kot skupnost. Tudi to, kateri politiki so iz pravega testa za kovanje izhodne strategije iz krize vrednot, ki jo je razkrila zdravstvena kriza COVID-19.

DEMOKRACIJA: Nekateri menijo, da bi bile stvari v Sloveniji rešene, če predsednik vlade Janša ne bi več uporabljal Twitterja. Kako gledate na to?

VERČIČ: Twitter ni problem, temveč simptom. Bolezen pa je anomija, moralna kriza in družbeni nered. V tem kaosu sta se gostilniški in poulični jezik prebila v javni govor, namesto sporazumevanja imamo zmerjanje, namesto razumnih razprav čustveno navijanje. Tudi jezikovno razčlovečenje in sovražni govor, homofobijo, mizogenijo in rasizem. Predsednik vlade Janez Janša bi moral zdaj svoj veliki politični kapital vložiti v pomiritev družbe, da se bomo lahko uspešno spopadli z gospodarsko krizo, ki je pred nami. Nasprotna stran ga namenoma provocira z zmerjanjem, da je fašist, in čas je, da uporabi filozofijo japonske borilne veščine džudžicu, pri kateri se borec sili ne upre s protisilo, temveč nasprotnikovo gibanje preusmeri v svojo korist. Slovenska družba danes ni nič bolj razklana, kot je bila včeraj. Bi pa lahko bila jutri manj, kot je danes.

DEMOKRACIJA: V zadnjih mesecih leva opozicija vladi očita, da v boju z epidemijo koronavirusa pri predstavljanju vladnih ukrepov neustrezno komunicira z javnostjo. Sam se ob tem sprašujem, ali je res tako, saj razmere niti približno niso enostavne, pri čemer je pogosto tudi zdravstvena stroka močno razdeljena …

VERČIČ: Vlada ni uspešna pri komuniciranju z domačo in mednarodno javnostjo, stranka SDS pa je. Včasih se strankarski in državni interesi ujamejo, včasih pa ne. Predsednik vlade bi moral biti bolj občutljiv na to, kako stranski opazovalci razumejo to, kar prihaja iz vladnih pisarn. Poučeni vedo in razumejo, za kaj gre. Laiki in tretje strani pa marsikaj narobe razumejo in zaradi tega nerazumevanja lahko nastane tudi škoda.

Krizno komuniciranje ob pandemiji korone pa je od poletja naprej zgrešeno, kakofonija različnih govorcev in glasov, beganje zdaj levo, zdaj desno brez pravega pogleda v prihodnost, kot da nas premetavajo valovi. Eni bi odpirali, drugi bi zapirali, vlada pa kot da se zdaj priklanja enim in zatem drugim. Sam v tem vidim strateško pomanjkanje človeške in siceršnje infrastrukture za resno krizno komuniciranje v državi. Nikoli se ni bolj jasno pokazalo, kako pomembno je dobro komuniciranje. Njegova odsotnost te dni je posledica dolgoletnega zanemarjanja vladnega komuniciranja kot nepotrebnega stroška. Upam, da smo se kaj iz tega naučili. Ker to ni bila prva in tudi ne bo zadnja kriza, skozi katero smo morali iti.

DEMOKRACIJA: No, na drugi strani t. i. koalicija ustavnega loka pravi, da bo, če bo prevzela oblast, izboljšala komunikacijo. Sam sem do tega precej skeptičen, saj smo pod prejšnjo Šarčevo vlado dnevno lahko spremljali, kako so koalicijski partnerji LMŠ, SD, SAB in DeSUS skupaj z “nadkoalicijsko” stranko Levica med seboj javno obračunavali …

VERČIČ: Besede so orodja za komunikativno proizvajanje želenih učinkov. Če bi se stranke, ki so danes v koaliciji ustavnega loka, znale sporazumevati, potem danes vlade ne bi vodil Janez Janša, ampak še vedno Marjan Šarec.

Tudi navzven ta interesna skupina ne pomirja družbenih duhov, saj je v javni govor pripeljala zmerljivko fašist in protofašizem za etiketiranje političnih nasprotnikov, ki to nedvomno niso. Prav tako je ta interesna skupina začela javno klicati smrt nad Janeza Janšo in njegove politične somišljenike. To je velik strup za javno mnenje. Morda ni kazensko pregonljiv, je pa moralno in politično zavržen.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na t. i. koalicijo ustavnega loka, ki jo sestavljajo stranke LMŠ, SD, Levica in SAB? Zdi se, da skupaj sodelujejo predvsem na pritisk, na željo drugih …

VERČIČ: Sedanja vlada je nastala, potem ko je predsednik prejšnje, Marjan Šarec, skočil v bazen brez vode. Z razpustitvijo vlade je računal na predčasne volitve, na katerih bo za malico pojedel večino koalicijskih partneric, dve od teh pa sta ga spregledali in spustili vodo iz bazena. Najhuje pri tem pa ni bil trd pristanek, ampak to, da je bil ta skok izveden v najslabšem mogočem času. Za kaj gre? Gre za približno deset milijard evrov državnega premoženja, ki bo združeno pod kapo demografskega sklada, ter z njim povezano kadrovanje v najboljših slovenskih podjetjih in finančnih ustanovah, kot sta Krka in Modra zavarovalnica. Šarec ni hotel deliti odločanja o tem s koalicijskimi partnerji, ampak je hotel odločati sam. Hotel je preveč in ostal je brez vsega. Za to gre: demografski sklad in deset milijard evrov. Zato bo do zadnjega trenutka potekalo oviranje vlade, da bi poskusili preprečiti nastanek tega sklada.

DEMOKRACIJA: Julija ste v intervjuju za Delo dejali, da je javna skrivnost, “da že mesec dni delegacije tavajo po Sloveniji in različne ljudi cukajo za rokav, ali bi kdo od njih bil pripravljen postati ‘nov obraz'”. No, konec septembra oziroma v začetku oktobra pa se je vendarle pojavil “nov obraz” v podobi Jožeta P. Damijana kot kandidata t. i. koalicije KUL za mandatarja …

VERČIČ: To je bil verjetno najbolj tragičen trenutek političnih karier voditeljev štirih strank: LMŠ, SAB, SD in Levice. Vsi so prepričani, da so boljši od drugih in da bi sami bili najboljši kandidati za predsednika vlade – zato so morali dobiti petega, ki pa se po moje pri tem prijetno zabava in bo na koncu edini profitiral.

DEMOKRACIJA: Že kmalu pa je Damijan začel razlagati, da bi se mu finančno bolj splačalo, če bi ostal še naprej profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, da bi se še naprej ukvarjal s svetovanjem … Kaj je s tem sporočil javnosti?

VERČIČ: Da je boljši politik od tistih, ki so se mu postavili za hrbet, in da zna pogledati v bazen, ali je v njem voda, preden skoči.

DEMOKRACIJA: V času najinega pogovora, se pravi tik pred novim letom, je kandidat t. i. koalicije ustavnega loka za mandatarja Karl Erjavec. Pred tem je stranko DeSUS, takoj ko je znova postal njen predsednik, potegnil iz vlade. Je Erjavec glede na številne afere, v katere je bil vpleten, res lahko verodostojen kandidat za novega predsednika vlade?

VERČIČ: Karl Erjavec je politični maček z devetimi življenji, vendar na zadnjih državnozborskih volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Če nekdo ni dovolj dober za poslanca, kako naj ga potem ti izvolijo za predsednika vlade? Glas ljudstva, ki ga po javnomnenjskih meritvah skoraj plebiscitarno zavrača kot mogočega kandidata za predsednika vlade, je tukaj glas boga. Da pa neposredno odgovorim na vaše vprašanje: Predsednik vlade je lahko vsak, ki zbere 46 glasov poslancev v državnem zboru. Erjavec jih nima.

DEMOKRACIJA: Lojze Peterle je nedavno dejal, da so Erjavca potegnili iz političnega naftalina … Ali to pomeni, da je levica po novem začela staviti na “stare obraze”?

VERČIČ: Erjavec je božično darilo Janši: karkoli naredi prvi, bo koristilo drugemu. Če zruši vlado in sproži nove volitve, bo največ pridobila SDS. Če mu vlade ne uspe zrušiti, bo razkril očitno: da je opozicija naga.

DEMOKRACIJA: Kaj vse to dogajanje pomeni za voditelje drugih levih strank? Za Šarca, Fajonovo, Mesca in Bratuškovo … Šarec je recimo nedavno na TV Slovenija dejal, da so mu sporočili, da ne more biti več predsednik vlade in da je on to takoj sprejel … Pri tem se sprašujem, kdo mu je to sporočil.

VERČIČ: Predvidevam, da je to storil tisti, ki jih je hotel voditi. Postal je poveljnik brez vojske.

DEMOKRACIJA: V SD so recimo veliko pričakovali od nove predsednice stranke Tanje Fajon, a očitno je, da je preveč radikalna v svojih stališčih. Sedaj so razočarani. Njeno zavzemanje za nezakonite migrante in njene kritike nekaterih evropskih domnevno avtokratskih režimov v Sloveniji med volivci očitno ne padejo ravno na plodna tla …

VERČIČ: Tanja Fajon ni prevzela stranke SD, temveč je bila po odstopu Dejana Židana pripeljana iz Bruslja za novo podobo. Pri tem svoje bruseljske evroparlamentarne retorike ni prilagodila slovenskemu ljudstvu, zato pravzaprav nihče ne razume, kaj bi sploh hotela. Očitno je, da se boji stranke Levica in koketira z njenimi volivci. Ampak to ji ne prinaša novih simpatij, ker so podporniki Levice že pri tej. Nasploh na levi strani političnega prostora vodijo bitke za interpretacijo doma in sveta, bojujejo se za medsebojni intelektualni prestiž, medtem pa življenje teče dalje. Stranka SD je v nezavidljivem položaju in za morebitni vzpon bi potrebovala novega voditelja z videnjem, s programom in karizmo.

DEMOKRACIJA: In še za konec. Ali pričakujete, da so bo iskanje “novih” ali “starih” obrazov za predsednika vlade nadaljevalo tudi v naslednjih mesecih? Vemo namreč, da Slovenijo v drugi polovici leta 2021 čaka predsedovanje Svetu Evropsk unije …

VERČIČ: Opozicija je razdeljena. Voditelji si ne zaupajo. Združil bi jih lahko le hegemon od zunaj, vendar si je težko predstavljati, da bi šel resen človek v tem trenutku v takšno mlako. V slovenski politiki kot da ni nič več resnično in je vse dovoljeno, zato so presenečenja vedno mogoča. Tveganje za prezgodnji nastop novinca je izjemno, vendar je tudi nagrada v obliki pokojninskega sklada izjemna. Pred 85 leti je ameriški politolog Harold Lasswell za politiko rekel, da odloča o tem, kdo dobi kaj, kdaj, kako. Še vedno je tako.

Intervju je bil izvorno objavljen v Demokracija, januar 2021