“Kot da smo z barčico sredi neurja in ni nujno, da zna kdo pluti”

Sedanja kriza traja 24 ur na dan, že skoraj leto dni. Koliko je mogoče v takšnih okoliščinah odnose z javnostmi upravljati po učbeniku in koliko je pri njih improvizacije?

“Kot pri vsaki profesiji je potreben na eni strani študij osnovnih pravil, na drugi pa izkušnje in praksa. Na to pandemijo bi se lahko vnaprej pripravili. Prav te dni sodelujem pri pripravi izjave mednarodnih združenj na področju odnosov z javnostmi, ki bodo opozorila, da so bili ekspertni sistemi na mednarodni ravni nepripravljeni na krizo, ki je bila povsem predvidljiva. Možnost pandemije je bila zadnja desetletja ocenjena kot visoko tveganje in nekatera mednarodna mislišča so pripravljala predloge, strategije in načrte, kako ravnati ob njenem izbruhu. Leta 2017 je inšpekcija svetovne zdravstvene organizacije med pregledom delovanja našega zdravstvenega sistema izrecno ugotovila, da je Slovenija nepripravljena na delovanje in še posebej na komuniciranje v primeru epidemij in podobnih zdravstvenih kriz.” 

Kdo se ni pripravil, politika ali stroka?

“Drznil bi si trditi, da je zadnjih nekaj deset let skoraj ves zahodni svet hiral države. Varčeval je na javnih storitvah in sistemih, zaradi česar so danes korporacije bistveno bolj usposobljene in boljše pri zagotavljanju vrste storitev, ki jih v osnovi pričakujemo od držav. Med te sodi tudi javno komuniciranje, ki je skoraj v celoti prepuščeno tehnološkim podjetjem. Menim, da danes nobena država na svetu nima dovolj kadrov, s katerimi bi dosegala nujno potrebno zaupanje državljanov ob soočanju s pandemijo. Sociologi opozarjajo, da že desetletja živimo v družbi kriz; krize so sestavni del našega načina življenja in za njihovo uspešno premagovanje je pomembno dobro delovanje ekspertnih sistemov. Izjemno smo odvisni od vseh vrst strokovnjakov, istočasno pa nekaj zadnjih desetletij pada zaupanje v vse avtoritete, tudi v znanstvenike in eksperte. Zaradi tega so jih države toliko lažje shujšale in spravile na minimum, kar pa se danes kaže kot zelo slaba izbira.”  

Vseeno izpostavljate, da sta Nemčija in Kitajska v sedanji krizi uspeli ustvariti večjo stopnjo zaupanja pri ljudeh v primerjavi z drugimi državami. Kaj sta naredili?

“Gre za zelo različni državi. Kitajska je uspela zajeziti pandemijo z zelo avtoritarnim, ampak učinkovitim sistemom, kljub temu da je država zelo naseljena in da so bili prvi, ki so se morali soočiti z virusom. Ukrepanje je prispevalo celo k potrditvi zaupanja velikega dela tamkajšnjega prebivalstva v učinkovitost oblasti. Na drugi strani imamo nemški način, kjer je vera v znanost višja kot v drugih državah, njihova politika pa je nastopala zelo usklajeno. Nemčija je splošno znana po sodelovanju večine parlamentarnih strank. Velik interes za to, da se kriza čim prej konča, ima tudi nemško gospodarstvo, ki temelji na znanosti. Povezava med znanostjo, gospodarstvom in politiko, ki je sposobna med seboj sodelovati, ustvarja ugodne pogoje za soočenje z epidemijo. Res pa je tudi, da je Nemčija bogatejša, zato je imela lahko nekatere javne in zasebne storitve bolje pripravljene in se je lažje odzvala.” 

Koliko je pri nas h klimi, ki jo imamo - govorimo o nezaupanju v znanost, pa o nasprotovanju ukrepom, hitrim testom -, prispevalo vladno komuniciranje krize?

“Vladno komuniciranje o pandemiji je v prvi fazi delovalo zelo kitajsko učinkovito; komuniciranje je bilo avtoritarno, odločno in učinkovito. Prvi val je bil uspešno premagan, to pa je bilo prekletstvo za drugi val. Ker nismo imeli izkušnje s posledicami pandemije v prvem valu, se državljani drugega nismo dovolj bali. Ko je vlada poskušala komunicirati na enak način kot v prvem, je proizvedla obratne učinke. V drugem valu bi morali prevzeti nemški pristop, pri tem pa imamo težave. Prva je, da je slovenska politika razklana po sredini. Odgovornost vseh parlamentarnih strank je, da v kritičnem trenutku niso bile sposobne stopiti skupaj in se vsaj za trenutek soočiti z resno krizno situacijo. Prejšnja vlada je odstopila v zelo čudnih okoliščinah, demonstracije proti novi pa so se začele, še preden je nastopila delo. Politični sistem ves ta čas deluje disfunkcionalno. Bojim se, da se nam obeta Italija, če v prihodnjih letih ne bomo uspeli vsaj malo pomiriti političnih duhov in dvigniti ravni politične kulture. Italija je primer najbolj disfunkcionalnega političnega sistema, kar si ga v zahodni Evropi lahko zamislimo. V Sloveniji moramo narediti vse, da se ne bi znašli v tej situaciji. Ker pa imamo politiko, ki je razklana, smo dobili tudi razklane medije. Politično-medijska naveza se danes bolj ukvarja z ustvarjanjem navijaškega vzdušja, ki ohranja pozicije za morebitne prihodnje volitve, kot pa z gospodarskim razvojem države. Količina dezinformacij, lažnih novic, teorij zarot in najbolj neverjetnih oblik neumnosti in norosti, ki jih lahko spremljamo v javnem prostoru, ogroža delovanje ekspertnih sistemov.” 

Kakšno vlogo so v krizi pandemije covid-19 odigrali mediji? Na eni strani imamo očitke, da so spodbujali ljudi k nespoštovanju ukrepov, na drugi ocene, da delajo dobro.

“Celoto bi poimenoval 'mešano na žaru'; bilo je eno in drugo. Brez medijev bi bilo stanje bistveno slabše, del odgovornosti za neumnosti, ki krožijo v javnem prostoru, pa leži tudi na medijih. Menim, da so klasični mediji naredili hudo napako, da so poskušali preživeti in se spopasti z družbenimi omrežji na način, da so jih začeli posnemati. To ni bil le senzacionalizem, ampak že novinarska pornografija, v kateri je bilo potrebno pokazati vse, v vseh položajih na vse možne načine, kar pa po mojem ni naloga medijev, ki želijo soustvarjati javni prostor. To se je deloma zgodilo zaradi hlastanja po preživetju brez prave vizije in vedenja, kakšen poslovni model je tisti, ki bo omogočil revitalizacijo klasičnih medijev. Na drugi strani pa se to dogaja v strahu pred stalnimi očitki, da se nekoga cenzurira. Zaradi tega je iz velikega dela slovenskih medijev izginila uredniška roka. Namesto da bi imeli jasno uredniško zasnovane medije, pri katerih vsaj veš, za čem stojijo, kakšno je njihovo videnje sveta in kakšno skupnost želijo ob sebi graditi, se dogaja 'mešano na žaru', ko se mediji trudijo delati pošteno, istočasno pa pokažejo še malo tega, odprejo vrata še onemu in ustvarijo kakofonijo glasov v javnem prostoru.”  

Če se vrneva na vladno komuniciranje krize. Kako ste videli delo vladnega govorca Jelka Kacina? 

“Kacin je bil govorec desetdnevne vojne in za desetdnevno obdobje je bil relativno primeren. Tisti trenutek, ko se je epidemija razvlekla, pa ni bil kos situaciji. Že osebnostno ni ravno dialoški. Tudi sicer ni uspel poenotiti vladnih glasov, ki se oglašajo ob tej pandemiji. Vloga govorca ni, da samo govori, ampak da tudi organizira, kako se bo govorilo. Paziti mora na celoto in skrbeti, da ima vse, kar prihaja z vlade, rep in glavo, da ljudje razumejo in vedo, kaj lahko pričakujejo. Ljudje smo sužnji navad in rutin in želimo videti, da celo v izrednih razmerah obstaja nek red. Žal se pri nas s tem skakanjem z izjavami malo na tviterju, malo na televiziji, malo na tiskovnih konferencah, pa z oglašanjem zdaj enega, zdaj drugega enkrat tako, drugič drugače, ustvarja občutek, kot da smo z barčico sredi neurja in ni nujno, da zna kdo pluti.”

Kakšnega človeka vidite v vlogi vladnega govorca in ali ga Slovenija za to situacijo potrebuje?

“Ločiti moramo normalno in izredno delovanje družbe. Če začnem z izrednim: mislim, da bi Slovenija potrebovala urejen družbeni podsistem, ki bi bil morda del Civilne zaščite. Ta podsistem bi moral biti sposoben takojšnjega organiziranega odzivanja na resne krize. Imeti bi moral svoje ljudi, usposobljene za komuniciranje, za to nalogo pa bi moral usposobiti tudi druge strokovnjake, če bi jih bilo treba vključiti. To je strošek, ampak glede na redne krizne situacije - od požarov, kot je bil v Kemisu, do realne možnosti hujšega potresa in sedanje zdravstvene krize - potrebujemo sistem resnega odzivanja na krize. Drugo je normalno delovanje države. Država bi potrebovala uradniški sistem komunikatorjev, ki profesionalno opravljajo svoje delo ne glede na barvo vlade. Šele na ta sistem bi lahko prišli ljudje, ki v kabinetih politikov delajo na njihovo zaupanje in morajo s politiki tudi oditi. Uradniški sistem komunikatorjev bi moral imeti nad seboj najvišjega državnega uradnika na področju komuniciranja, ki bi bil hkrati tudi direktor urada za komuniciranje. Ob tem pa bi vlada potrebovala še govorca, ki bi znal sporočati vladna stališča o vsem tistem, kar ni tako pomembno, da mora povedati predsednik vlade. Večina zahodnih vlad tovrstnega govorca ima. Slovenija ga je imela v času vlade Janeza Drnovška, potem pa smo govorce imeli še v času prvega predsedovanja Evropski uniji. Tipično slovensko je bilo, da smo takrat izobrazili serijo govorcev, ki so to nalogo dobro izvedli, ko je bilo konec predsedovanja, pa smo te ljudi razpustili.”  

V zadnjih tednih se na tiskovnih konferencah, povezanih s covidom-19, pogosto pojavlja predsednik vlade sam. Kako to ocenjujete?

“Janez Janša ima trenutno dve funkciji; oglaša se kot predsednik vlade in kot minister za zdravje. Po mojem se zdaj toliko oglaša iz preprostega razloga: ker nima nikogar, ki bi lahko to opravil namesto njega. To je ta problem, da v Sloveniji nimamo dovolj pripravljenega kadra niti za vladanje največje in najbolj urejene stranke, ko ta pride na oblast. Enostavno zmanjka ljudi in v tej situaciji se Janša najbolj zanese sam nase, nisem pa prepričan, da je to pametno.”

Zakaj ni pametno?

“Eden od razlogov, zakaj obstajajo govorci, je, da prevzamejo nase puščice, ki letijo proti odločevalcu. Govorci predstavljajo neke vrste tamponsko cono, da ima tisti, ki mora odločati, več miru in časa, da se posveti vsebini problema. V Sloveniji manjka strokovnjakov na področju komuniciranja, pa tudi na drugih področjih, ki bi odločevalcem pomagali, da se res posvetijo vsebini problema in pripravi ključnih odločitev. Že odkar imamo državo, opazujem, da naši ministri preveč delajo sami. Na koncu so tudi zaradi tega bolj čustveno navezani na svoje predloge in marsikdaj se bolj izčrpajo, kot bi bilo dobro ne le zanje, ampak tudi za državo.” 

Prehajamo v fazo množičnega cepljenja. Bi morala vlada že začeti kakšno kampanjo v povezavi s tem?

“Imamo kavelj 22; radi bi množično cepili, nimamo pa cepiva. Pokazalo se je, da je EU zelo slabo pripravljena na tovrstne krizne situacije. Že od začetka krize smo za večino opreme odvisni od Kitajske. Cepiva sicer ne kupujemo tam, ampak tudi tu smo odvisni od tretjih držav. Lastniki proizvajalcev cepiv so v Veliki Britaniji, ZDA, na Kitajskem in v Rusiji. Ko so se te države odločile, da bodo najprej cepile svoje državljane, je EU ostala na suhem, čeprav je vnaprej naročala in plačevala za razvoj teh cepiv. Pričakujem, da bo EU to vzela zelo resno in da bo to pomembna spodbuda za reindustrializacijo Evrope. Glede izvedbe cepljenja pa po mojem zdaj ni čas za strašne razprave o tem, kdo bi se rad cepil in kdo ne. Država bi morala zaupati zdravnikom in znanosti ter enostavno začeti z množičnim cepljenjem, kot so ga izvedli Izraelci. Ni čas, da se cepimo kot za gripo s poizvedovanjem in zbiranjem prijav. Na javna mesta je treba postaviti šotore, kjer bi se lahko ljudje hitro in množično cepili, seveda če bi imeli cepivo.” 

Politična opozicija je v minulih mesecih skušala uspeti s projektom Koalicije ustavnega loka. Kako uspešna je bila pri graditvi svoje podobe v javnosti?

“Ta projekt je bil ustanovljen kot predfronta za naskok na vlado in kot priprava na morebitne prihodnje volitve, ampak za zdaj poteka po načelu iz poraza v poraz do končne zmage. Njihov nastop me bolj spominja na Alana Forda kot na resen politični projekt. Rekli so, da imajo večino, s katero bodo izglasovali konstruktivno nezaupnico in prevzeli vlado, a se jim ni izšlo. Potem so se lotili interpelacije ministra za delo, družino in socialne zadeve, pri čemer je vprašanje, koliko bo poškodovan ciljani minister, koliko pa kolateralne žrtve, predvsem stranka SD, ki je dolga leta držala v rokah to ministrstvo. Dinamika koalicije Kul je nenavadna. Nastala je kot posledica odstopa prejšnjega predsednika vlade, ki je odstopil, da bi prevzel manjše koalicijske partnerice, in že tukaj je nastalo nezaupanje. Poteze koalicije Kul delujejo precej zmedeno in nepremišljeno, kot da ne bi pogledali dva koraka naprej.”

Rekli ste od poraza v poraz do končne zmage. Smo imeli v preteklosti že kakšno podobno situacijo, ko je takšno obnašanje na koncu pripeljalo do uspeha?

“Tako kot ta vlada stoji in kot se politična scena v Sloveniji razvija, je edini, ki lahko v tem trenutku premaga Janeza Janšo Janez Janša sam. Samo dovolj napak vladajoče koalicije in dovolj napak vladajoče stranke lahko njo samo zaustavi pri morebitnem nadaljevanju vladanja, medtem ko Kul koalicija ne deluje kot združba, ki bi bila sposobna koherentno vladati. Zato pred naslednjimi volitvami pričakujem še veliko novih imen.” 

Kdo od slovenski politikov, že znanih in potencialno novih imen, je po vaši oceni dober komunikator?

“Dober komunikator bi moral biti verodostojen, strokovno bi moral obvladati vsaj osnovne elemente politike in biti bi moral vsaj minimalno všečen. Tovrstnih politikov v Sloveniji v resnici ni tako malo in dalo bi se jih še dodatno okrepiti, če bi za to obstajal širši politični konsenz sil, ki bi jih moral tak politik voditi. Dobri komunikatorji so Zoran Janković, Marta Kos, Milan Kučan je bil izvrsten komunikator …”

Kakšen komunikator je Janez Janša?

“Janez Janša je s komunikacijskega stališča razdvojen komunikator. Po eni strani je utrjen borec, ki uspeva že 30 let preživeti vse napade, ki gredo proti njemu. V slovenski politiki ni nikogar, ki je doživel že toliko poskusov odstranitve iz političnega prostora, vse uspešno preživel in še vedno vodi politično stranko, ki ima v tem trenutku največjo javno podporo. S tega stališča je odličen. Tudi kot predsednik vlade je učinkovit in mnogi gospodarstveniki priznavajo, da vlada glede na okoliščine relativno uspešno deluje. Druga njegova lastnost pa je, da je v svojem delovanju izrazito konflikten in da drugih ne nagovarja na način, s katerim bi jih lahko pridobili vsaj do te mere, da mu ne bi aktivno nasprotovali. Tisti, ki jim Janša 'ne sede', so se pripravljeni angažirati in ustvarjati drugo stran konflikta, tako da imamo v tem trenutku aktivno prizadevanje z visoko stopnjo konfliktnosti na obeh straneh.” 

Janša je zelo spreten pri uporabi družbenih omrežij. Pomembno uradno informacijo, da se bodo šole v torek odprle, je v ponedeljek popoldne dokončno potrdil prek svojega zasebnega tviter profila. Kje je meja med zasebnim in javnim komuniciranjem politikov?

“Trend zadnjih 20 let je personalizacija politike, ne samo pri nas, ampak po vsem svetu. Politične stranke izgubljajo na pomenu, tradicionalna politična lojalnost izginja, stranke pa vedno bolj doživljamo skozi njihove voditelje. Njihov način komuniciranja se temu prilagaja in v Sloveniji smo prišli do tega, da se stranke v parlamentu imenujejo po svojih ustanoviteljih. Na družbenih omrežjih je prišla ta personalizacija tako daleč, da politiki komunicirajo preko svojih osebnih profilov. Družbena omrežja so uspela s tem privatizirati tudi politiko. Tako komunicirajo tudi tuji politiki in bojim se, da se bo ta trend le še stopnjeval. Janez Janša po mojem zelo dobro razume, da ljudje glasujejo za Janeza Janšo in ne za SDS, in pazi, da je ves čas dovolj viden. Večina opozicijskih voditeljev počne enako, ampak trenutno niso tako vidni, ker so v opoziciji.”

Kako na način komuniciranja in javnega nastopanja v zahodnem svetu vpliva dogajanje v ZDA?

“V ZDA se dogajajo stvari, ki jih po pravici povedano vsi skupaj še niti ne razumemo dovolj dobro. Donald Trump je volitve izgubil na način, ki deluje skoraj kot upor sistema proti tujku v telesu. Vidimo, da prihaja do neke vrste usklajenega delovanja različnih družbenih podsistemov, vključno z medijskimi korporacijami, ki morda v strahu pred nemiri izvajajo zelo usklajeno akcijo umika Trumpa in njegovih pristašev iz javnega življenja. V resnici mislim, da še ne vemo, kaj se dogaja, ampak dejstvo je, da se v ameriškem političnem sistemu dogaja nekaj, kar bo imelo pomembne posledice za ves zahodni svet, tudi za nas. Menim, da so tradicionalni mediji zaradi zadovoljstva, ker so se rešili Trumpa, preveč nekritični oziroma da manjka poglobljenih analiz dogajanja. V ameriških medijih pogrešam mnogo več informacij o tem, kaj vse se počne, zato da bi se vzpostavilo drugačno družbeno ravnotežje, kot je bilo še pred nekaj meseci.” 

Eden prvih vidikov tega dogajanja je bilo zaprtje Trumpovega tviter računa.

“Umik Trumpovega računa s facebooka, tviterja in instagrama je samo svetlobni signal nečesa, kar se pod gladino dogaja v dosti širših razsežnostih. Potem ko so Trumpu zaprli račune pri najbolj priljubljenih omrežjih, so se želeli njegovi podporniki preseliti na druga omrežja, ampak nekatera od teh omrežij so izginila iz googla in amazona. Zato pravim, da se dogajajo precej večje stvari, kot jih ta trenutek sploh vidimo.”

Na kakšen način bi bilo primerno poseči v omrežja, da to ne bi bil poseg v svobodo govora?

“Najprej bo potreben temeljit premislek, kaj so platforme in kaj so mediji. Po ameriški zakonodaji družbena omrežja sodijo med platforme in ne odgovarjajo za vsebine. To sicer nikoli ni bilo povsem res; platforme so nadzorovale vsebine, ampak nikoli na transparenten način. Vemo, da so nekatere pomembne arabske države izrazile nezadovoljstvo s količino golote v vsebinah družbenih omrežij in da so bili umiki vsebin v veliki meri pogojeni s strani velikih oglaševalcev z Bližnjega vzhoda. Drugi del problema pa je, da platforme dopuščajo politične vsebine, ki povečujejo konflikte v družbi. Višja kot je stopnja konflikta, več je delitev te vsebine, klikov in všečkov. S tem pa je mogoče iztržiti več oglaševalskega denarja, zato govorimo o monetizaciji družbenih konfliktov. Odprlo se je vprašanje, ali moramo v imenu svobode dopustiti omrežjem, da ustvarjajo konflikte in z njimi služijo. Po mojem so takšni manipulaciji z vsebinami šteta leta, če ne meseci. Pričakujem, da bo velik del vsebin na omrežjih prepoznan kot medijske vsebine, kar pomeni, da bodo omrežja ob svobodi, ki so jo dobila za deljenje teh vsebin, morala prevzeti tudi odgovornost za vsebine. Pričakujemo lahko javne poskuse ustvarjanja novih prostorov komuniciranja, ki bi bili bolj odprti za argumentirano sporazumevanje, ali pa začetek aktivnega omejevanja zlorab spletnih omrežij za dejavnosti, ki jih lahko označimo za antisocialne in družbeno nevarne.”  

Kako brutalen oziroma kako spodoben je slovenski tviter?

“Moj občutek je, da ni ne boljši ne slabši. Mnogi v Sloveniji se zgražajo, da je šel jezik na družbenih omrežjih prek vseh meja sprejemljivosti, ampak bojim se, da je lahko še dosti hujše. Resnično upam, da bo mednarodno dogajanje, še posebej pa dogajanje na ravni Evropske unije, dovolj hitro, da bo zaustavilo nadaljnje padanje ravni komuniciranja, ki lahko na koncu preide tudi v fizično nasilje, kot se je zgodilo v ZDA.” 

Intervju je bil izvorno objavljen na Primorske novice, januar 2021