EN
Preberi 9 min
29. 4. 2021

Gospodarsko in finančno ozadje rusko-kitajskega strateškega partnerstva v 21. stoletju. 

Avtor vpogleda: Denis Mancevič dr. Denis Mancevič partner in CEO

Ko sem v obdobju od 2010 do 2014 služboval v Moskvi, sem izmed treh moskovskih letališč največkrat potoval s Šeremetjevega, enega osrednjih mednarodnih transportnih vozlišč v Rusiji. In napisi pred letališčem in na njem so bili – kot je to običajno zunaj anglosaksonskega sveta – dvojezični: ruski v cirilici in angleški. Zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem se v Moskvo vračal v letih za tem: dvojezične napise so zamenjali trojezični. In dodani jezik je bil – kitajski. To simbolno zelo nazorno ponazarja obračanje Rusije h Kitajski, ki je dobilo pospešek prav po letu 2014, vse od vojne na vzhodu Ukrajine in vzpostavitve obsežnih zahodnih sankcij proti Rusiji.  

V zadnjih letih pogosto slišimo, da s številnimi gospodarskimi sankcijami "Zahod potiska Rusijo proti Kitajski" in da se rusko-kitajsko strateško partnerstvo močno krepi, v prvi vrsti na mednarodnopolitičnem področju (glasovanje v Varnostnem svetu OZN), varnostnem (podoben pogled na mednarodna žarišča), energetskem ter postopno tudi na širšem gospodarskem in investicijskem. Kako globoko je ruski medved že padel v objem kitajskega zmaja? Širše gledano se v dvostranskih gospodarskih odnosih dinamika spreminja relativno počasi, meri se v letih in največkrat celo desetletjih. Zato je bilo v prvih letih po vzpostavitvi sankcij (2014) še težko analizirati in uvideti razsežnost spremenjene dinamike gospodarskega sodelovanja med državama. Sedaj nam sedemletno obdobje že ponuja prve konkretne rezultate. In ti bi morali skrbeti marsikoga v Bruslju in v posameznih evropskih prestolnicah. 

Sankcije so od leta 2014 pospešile krepitev rusko-kitajskih gospodarskih odnosov, predvsem na račun EU

Uravnotežena trgovinska menjava z različnima predznakoma 

Trgovinska menjava med državama, ki je leta 2019 presegla sto milijard ameriških dolarjev, je v zadnjem desetletju relativno uravnotežena, kar pa še ne pomeni, da sta relativna teža in pomembnost obeh trgov podobni. Za hitro rastoče kitajsko gospodarstvo namreč ruski trg še vedno pomeni dokaj majhen delež izvoza, saj ob sicer nominalnem povečanju v zadnjih letih ostaja ruski delež v kitajskem izvozu razmeroma nespremenjen in se giblje okrog dobrih dveh odstotkov. Prav tako majhen je delež Rusije v kitajskem uvozu, v zadnjem desetletju se je povečal za eno odstotno točko, na tri odstotke. Toda če pogledamo na sliko z drugega, ruskega zornega kota, bomo videli povsem drugačno dinamiko. 

Ruska odvisnost od Kitajske se je namreč v blagovni menjavi v 21. stoletju močno spremenila in povečala: delež Kitajske v ruskem uvozu je še leta 2002 zajemal zgolj tri odstotke, že 2014. se je povečal na 18 odstotkov, v naslednjih zgolj petih letih pa še za dodatne štiri odstotne točke in se pred globalno pandemijo covida-19 leta 2019 ustavil pri 22 odstotkih celotnega ruskega uvoza. V absolutnih številkah to pomeni dobrih 50 milijard dolarjev uvoza. Na čigav račun se je tako močno okrepil ruski uvoz iz Kitajske? Odgovor ni presenetljiv: najbolj na račun EU. Medtem ko se je uvoz iz Kitajske močno povečal, se je delež EU premo sorazmerno zmanjševal. Ta je še leta 2002 znašal 53 odstotkov, vendar je do 2019. upadel na 40. Tako je EU zgolj v obdobju od 2014 do 2019 izgubila za okvirno 20 milijard evrov izvoza blaga v Rusijo.  

EU sicer še vedno ostaja osrednja trgovinska partnerica Rusije, saj za skoraj dvakratnik presega ruskokitajsko blagovno menjavo, a trend obračanja proti Vzhodu je jasen in dinamika z vidika evropskega gospodarstva in tudi postcovid okrevanja skrb vzbujajoča. Rusija in Kitajska vedno več medsebojno trgujeta, delež Kitajske v ruskem uvozu se močno povečuje. Kitajski proizvodi postopno izpodrivajo evropske, evropska podjetja pa izgubljajo tržne deleže. Sankcije so omenjenemu trendu dodale močan pospešek, pri čemer ne gre toliko za državno regulirano politiko – ob močno izraženi politični volji vodstev obeh držav, ki seveda ni zanemarljiva – temveč za delovanje povsem tržnih silnic. Ob omejenem izvozu Zahoda kot posledici sankcij je obstoječe povpraševanje na trgu nekdo moral zapolniti – deloma so to naredili domači (ruski) proizvajalci, v večjem delu pa prav kitajska podjetja.  

Investicije, ki, tako kot reka, tečejo zgolj v eno smer 

Na investicijskem področju statistika sicer ne zaznava večjih premikov. Delež Kitajske v okviru tujih neposrednih investicij v rusko gospodarstvo je razmeroma majhen, večina investicij še vedno prihaja iz EU. Še zlasti to velja za segment tehnoloških in proizvodnih dejavnosti, v katerem prednjačijo investicije evropskih podjetij - med njimi tudi kar nekaj slovenskih, kot so Krka, Iskratel, Helios ... To pa še ne pomeni, da ni premikov - in to v najbolj strateškem sektorju, energetiki. 

Vse več strateških energetskih projektov je namreč v zadnjih letih financiranih iz Kitajske. Vzorčni primer je največji ruski projekt proizvodnje in izvoza utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) Jamal SPG, ki ga razvija zasebno rusko podjetje Novatek. Od leta 2019 ima Kitajska kar 30-odstoten lastniški delež v projektu (preko nacionalne energetske družbe CNPC in namenskega sklada, ustanovljenega za financiranje projektov nove svilne poti), ob tem, da so kitajske banke zagotovile tudi največ kreditov, potrebnih za financiranje projekta (12 milijard dolarjev od skupaj 18). 

Za lažjo ponazoritev tega, za kako pomemben in obsežen projekt gre: Rusija, ki je največja svetovna proizvajalka zemeljskega plina, igra na trgu LNG zgolj postransko vlogo (pred zagonom projekta okrog triodstoten svetovni tržni delež). Z realizacijo projekta bo proizvodne kapacitete več kot podvojila in se s (skupaj) 26 milijoni ton LNG letno počasi približala desetodstotnemu svetovnemu tržnemu deležu. Medtem ko je sij mednarodnopolitičnih žarometov v zadnjem obdobju usmerjen v plinovod Severni tok 2, ki ob močnem nasprotovanju ZDA razdvaja Evropo, je bistveno bolj potiho Kitajski uspelo več kot aktivno investicijsko pristopiti k energetskemu projektu, od katerega tudi sama pričakuje obsežne dividende. Te se ne merijo samo v finančnem smislu, ampak tudi v strateškem – v obliki diverzificirane oskrbe s tem energentom. 

Kot rečeno, Jamal SPG ni osamljen primer. Povsem pričakovano so se namreč vse večje ruske energetske družbe (v državni in tudi zasebni lasti) začele po letu 2014 za novimi viri financiranja obračati h Kitajski. Pa ne zato, ker bi tam dobile financiranje pod bolj ugodnimi pogoji, ampak zaradi tega, ker so jim zahodne banke začele obračati hrbet. Pod težo ameriških sankcij, ki učinkovito delujejo tudi onkraj ameriških meja, so se vse večje zahodne banke bodisi umaknile bodisi močno zmanjšale izpostavljenost do ruskih družb. Gre za družbe, ki so neposredno na sankcijskih seznamih, ali pa so na teh njihovi (so)lastniki, zoper katere so uvedeni omejitveni ukrepi.  

Juan stopa na sceno  

Skorajda ne mine srečanje ruskega in kitajskega političnega vrha, ne da bi na njem govorili o večji neodvisnosti mednarodnega denarnega sistema od ameriškega dolarja, o povečani vlogi obeh nacionalnih valut v bilateralni trgovini in o sodelovanju centralnih bank pri vprašanju košarice deviznih rezerv. Jasno, posebno Kitajska si močno želi, da bi delež juana v mednarodnem finančnem sistemu vsaj približno odražal težo kitajskega gospodarstva v 21. stoletju. Ambicije ruskega političnega vodstva so realno bistveno manjše, pa čeprav je javna retorika mogoče prav tako ambiciozna, a nima podlage v dejanski teži ruskega gospodarstva. Toda če sta obe državi pri vprašanju spremembe širšega mednarodnofinančnega okvira, nastalega z brettonwoodskim sporazumom leta 1944, omejeni na širši konsenz mednarodne skupnosti in predvsem ključnih ekonomskih velesil z ZDA na čelu, je v bilateralnih odnosih drugače. Politična volja se hitro pretaplja v otipljive rezultate. 

Tako je, recimo, v prvem kvartalu 2020 prvič v zgodovini delež dolarja v rusko-kitajski trgovinski bilanci zdrsnil na 46 odstotkov, medtem ko se je občutneje povečal delež evra (30 odstotkov) in tudi obeh nacionalnih valut (24 odstotkov). Med slednjimi je bolj malo rublja, precej več pa juana. Še pred nekaj leti je bilo povsem drugače: delež dolarja je zajemal več kot 90 odstotkov, med preostalimi valutami pa je bil zgolj evro z nekajodstotnim deležem. O omenjenih nacionalnih valutah ni bilo niti sledu, precej enostavneje je pač medsebojno trgovati v dolarjih.  

Podobno velja za devizne rezerve, kjer je v ruski košarici dolgo prevladoval dolar, med drugimi valutami pa se je zgolj postopoma krepil delež evra. A vse do leta 2014, ko sta se državi prvič dogovorili za neposredno valutno izmenjavo v višini 150 milijard juanov (okvirno 24,5 milijarde dolarjev), nakar sta ta dogovor leta 2017 še podaljšali. Leta 2019 je sledila odmevna prodaja ameriškega dolarja ruske centralne banke v višini 101 milijarde, kar je takrat pomenilo celo polovico vseh ruskih valutnih rezerv v zelenih bankovcih. Večino denarja od prodaje je Kremelj investiral kajpada v juan. Zato ne preseneča, da ima Rusija v tem trenutku kar četrtino vseh svetovnih rezerv juana zunaj Kitajske. 

Posebno Kitajska si močno želi, da bi delež juana v mednarodnem finančnem sistemu vsaj približno odražal težo kitajskega gospodarstva

Dvoglavi orel gleda proti vzhodu 

Seveda je še zelo daleč trenutek, ko bi lahko juan ogrozil prevladujoč položaj dolarja v mednarodni trgovini in finančnem sistemu, a na primeru Rusije zelo lepo vidimo, kakšne učinke ima sistematična politika v obdobju pet do deset let, podkrepljena z zapiranjem vrat na Zahodu. Sankcije ZDA in EU proti Rusiji, kot tudi trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko (ki ji EU do sedaj ni sledila), pravzaprav tovrstno ekonomsko in finančno povezovanje močno spodbujajo in mu dajejo dodatne vzvode. 

Kot pravi priznani ekonomist Jeffery Frankel s Harvarda, so sankcije "zelo učinkovito orodje ZDA, toda tako kot pri katerem koli drugem orodju obstaja tveganje, da če boš pretiraval, bodo na drugi strani začeli iskati alternative". In vsaj – kar zadeva Rusijo – je ta alternativa danes lahko zgolj Kitajska, ki sicer nikoli ni bila njena prva izbira v smislu strateškega gospodarskega sodelovanja. Medsebojna blagovna menjava in investicijsko sodelovanje sta bila še v prvih letih 21. stoletja na izjemno nizkih obratih. V nasprotju z EU, s katero je – ne glede na ideološka razhajanja v hladni vojni – aktivno razvijala gospodarsko in energetsko sodelovanje že Sovjetska zveza in ki se je zelo spodbudno začelo razvijati vse do gospodarsko-finančne krize 2008-2009.

Medtem ko si ZDA lahko mirno privoščijo gospodarske sankcije proti Rusiji, saj je medsebojna povezanost teh dveh gospodarstev relativno šibka in zato sankcije nimajo velikega (negativnega) učinka na ameriško gospodarstvo, je v primeru evropske celine povsem drugače. Kot vidimo, so sankcije od leta 2014 pospešile krepitev rusko-kitajskih gospodarskih odnosov, predvsem na račun EU. Ob nadaljevanju tega trenda bodo EU in evropska podjetja izgubljali strateški položaj v Rusiji, kar bi lahko imelo ne samo neposredne ekonomske posledice, ampak tudi dolgoročne geostrateške.

Vpliv Kitajske se bo namreč preko Rusije močno okrepil v celotnem evrazijskem prostoru (upoštevajoč dejstvo, da je Kitajska gospodarsko že izpodrinila Rusijo iz Srednje Azije), medtem ko bo ruski dvoglavi orel vedno bolj zaspano gledal proti zahodu ter vedno bolj aktivno mežikal proti vzhodu. 

Intervju je bil izvorno objavljen v časniku Večer, april 2021