"Nevarno je, če zasebne družbe samovoljno omejujejo politični govor"

Njegova bibliografija je impresivna, prav tako podatek, da je doslej kot gostujoči profesor predaval že v skoraj štiridesetih državah sveta. Leta 1991 je bil ustanovni direktor Slovenske tiskovne agencije (STA), nekaj let zatem pa je skupaj z Francijem Zavrlom, Andrejem Drapalom in Alešem Razpetom ustanovil Pristop. Pred nekaj leti se je poslovil od agencije, ki jo je pomagal zgraditi, in se lotil projekta Stratkom. Nato je prišel na vrsto nov izziv, in sicer svetovalna in komunikacijska skupina Herman & partnerji, kjer je Dejan Verčič ključna oseba za njen razvoj. Z njim smo se pogovarjali po koncu "ameriške drame", ob kateri ni bil ravnodušen, kajti o Donaldu Trumpu še vedno nima dobrega mnenja in ocenjuje, da si je želel postati diktator, pa mu ameriška demokracija tega ni dovolila.

Profesor Verčič, leta 2016, tik po razglasitvi zmage Donalda Trumpa za novega predsednika ZDA, ste bili osupli, predvsem pa razočarani nad razpletom.

"Donald Trump je demagog, ki je odkril, izkoristil in razkril temne strani ameriške družbe ter jo na koncu pahnil v nerede, ki so prešli tudi v nasilje. Prestar sem, da bi se še navduševal nad revolucijami, pa naj si bodo leve ali desne. Zavržna sta bila tudi vdor gostilniške vulgarnosti v Belo hišo in zavračanja vsakršne tradicije in omike v javnem življenju Združenih držav Amerike. Vse to se je napovedovalo še pred prejšnjimi volitvami in ko je Donald Trump postal 45. ameriški predsednik, je uresničil vsa nizka pričakovanja, ki smo jih gojili mnogi v ZDA in po svetu."

Niste skrivali, da Trumpa ne marate, kajne?

"Ne, nisem ga in še vedno ga ne maram, bal sem se ga. Želel si je postati diktator, a ga je ameriška demokracija še pravočasno izpljunila."

Kot strokovnjak za komuniciranje ste bili najbrž presenečeni nad njegovo zmago tudi zato, ker so vse ankete javnega mnenja napovedovale zmago Hillary Clinton? 

"Res je. Zaradi pobožne želje, da Trump ne bi uspel, pa sem bil pri tem premalo kritičen in nisem opazil drugačnih indicev, ki bi jih lahko. Še danes se mi zdi neverjetno, da je lahko Donald Trump postal predsednik ZDA. Vse distopične nadaljevanje o washingtonski politiki z Netflixa so se uresničile v njem: Designated Survivor, Homeland in House of Cards."

Glede novembrskih volitev v ZDA sem nekje prebral, da bi bilo z merjenjem javnega mnenja v Ameriki nepreklicno konec, če bi Trump ponovno zmagal. Če pustiva ob strani sarkazem, potem me zanima, zakaj je v zadnjih letih postalo tako težko napovedati, sploh pa natančno napovedati volilne rezultate. Kaj se je zgodilo? 

"Razlogov za to je več. Najprej se je politika personalizirala in v tem procesu se je izgubila tradicionalna lojalnost strankam. Vse več ljudi odločanje o tem, komu bodo dali svoj glas, odmika proti zadnjemu trenutku in v času anketiranja iskreno ne morejo povedati, komu bodo dali svoj glas. Veliko pa je odvisno tudi od tega, koliko čigavih volilcev bo zares prišlo na volišča. Nasploh je volilno telo postalo muhasto in zato so predvolilne napovedi vedno bolj podobne vremenskim napovedim: včasih uspejo napovedati prihodnost, včasih pa ne."

No, Trumpovo lomastenje se je končalo, na oblast prihaja "preverjeni kader". Vas je na predsedniških volitvah v ZDA vseeno kaj presenetilo?

"Donald Trump je ob pomoči koronavirusa premagal samega sebe. Na to so Demokrati tudi stavili in verjetno so zato izbrali predsedniškega kandidata, ki bi lahko najmanj zamočil. Igrali so "na ziher". Vendar je kljub temu skoraj 75 milijonov ameriških volilcev glasovalo za Donalda Trumpa in vprašanje je, kako bi se te volitve končale, če ne bi bilo korone." 

Kakšni so sicer vaši občutki zdaj, ko je zgodovina Trumpu pokazala vrata?

"Zahod spet postaja bolj spodoben in uglajen, ZDA in Evropa sta spet zaveznici, morda še rešimo planet. Vsekakor je svet lepši, kot je bil pred 20. januarjem."

Je Donald Trump obvladal komuniciranje - na svoj način, kajpak?

"Donald Trump je rojen prodajalec in televizijska zvezda ter tako zelo učinkovit komunikator. Zato pa tudi tako zelo nevaren."

Je Trump v vlogi predsednika najmočnejše države dejansko predstavljal realno grožnjo demokraciji v Ameriki, ali bi lahko rekli, da je bolj kot kaj drugega zamajal zaupanje v medije, komuniciranje oziroma PR? 

"Soočamo se z globokimi družbenimi spremembami, ki jih povzročajo procesi digitalizacije in globalizacije. Eni pridobivajo in drugi izgubljajo. Donald Trump je nekatere procese pospešil, nekatere zadržal. Vsaj v ZDA obstajajo velike in vplivne skupine, ki sodijo, da je Donald Trump postal resnična grožnja za ameriško demokracijo in zato so se sunkovito odzvale na pohod Trumpovih privržencev na Belo hišo. Ključen del tega odziva je bil odklop Trumpa in njegovih najpomembnejših sodelavcev z družbenih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, in omejitev njihovega dostopa do medijev nasploh. Komunikacijska platforma Parler, ki se je ponujala kot alternative uveljavljenim družbenim omrežjem, ki so izbrisala Trumpove račune, pa je bila umaknjena iz trgovin Amazona in Appla, Googla, Amazon Web Service pa je ukinil njeno gostovanje."

Kakšna se vam zdi odločitev Twitterja, da Trumpu za vedno ukine račun?

"Twitter je Trumpu ukinil račun, ko je ta izgubil volitve, tega ni bil pripravljen priznati in je državo pahnil na rob prepada. Takrat so v vrhu Twitterja ocenili, da morajo stopiti na stran zmagovalcev in poražencu onemogočiti nadaljnje razpihovanje nemirov. To je bila zanimiva demonstracija, kdo v resnici vlada."

Gre v primeru Trumpa - no, pa tudi širše, pri številnih drugih politikih, javnih osebnostih, ne nenazadnje tudi pri Janezu Janši - po vašem mnenju še za svobodo govora, ali imamo opravka s čisto navadnim agitiranjem, nagovarjanjem volivcev, torej gre za neko kontinuirano, non-stop brezplačno (!) volilno kampanjo politikov?

"Leta 1980 je Sidney Blumenthal, takrat še novinar, ki je kasneje postal politični svetovalec Billa Clintona, objavil knjigo z naslovom Permanentna kampanja. Zamisel je pobral pri Patricku Caddellu, svetovalcu predsednika Jimmyja Carterja, ki je zapisal, da javna podpora terja stalne politične kampanje. Ime pa je skoval po vzoru izraza permanentna revolucija, za katero se je na začetku dvajsetega stoletja zavzemal ruski revolucionar Lev Trocki. Vsi politiki, ki si želijo dolgoročno preživeti v javnem prostoru, danes izvajajo permanentne kampanje. Koncept svobode govora se sicer nanaša na pravico vladanih, da kritizirajo oblast, vendar so omejitve govora oblasti mimo ustavnih uzanc enako nevarne, kot ko oblast poskuša utišati svoje podanike. Kajti postavi se vprašanje, kdo je mimo ustave nad izvoljeno oblastjo?"

Je družbeni prostor po vaši oceni z razmahom socialnih omrežij postal agresivnejši, manj toleranten in bolj brezobziren, pa tudi bolj oseben, ker se zdi, da celo najvišji politiki obračunavajo s svojimi nasprotniki, mediji na povsem osebni ravni?

"Sodobna politika se je personalizirala še pred prihodom družbenih omrežij in ta so proces personalizacije le še okrepila. Bi pa posvaril pred idealizacijo preteklosti: politika je od nekdaj tudi umazan posel. Ne po naključji lahko slišimo rek, da je politika kurba. Tako da dvomim, da je politika danes kaj bolj umazana, kot je bila včeraj – samo vidimo več, ker se vse odvija na odru in zaodrja kot da ni več."

Mislite, da bi moral Twitter, če bo seveda sledil primeru Trumpa, suspendirati račune še kakšnemu politiku? Tudi našemu premierju?

"Nisem pristaš pravice zasebnih družb da samovoljno omejujejo politični govor kogarkoli mimo zakonov, še posebej ne politikom in še posebej ne izvoljenim politikom. To je dolgoročno nevarno."

Dr. Verčič, ste eden najbolj citiranih raziskovalcev globalnih odnosov z javnostmi, če smo natančni, ste na drugem mestu. Kaj to natanko pomeni? S čim se kot teoretik ukvarjate, kaj vas najbolj fascinira pri komunikacijah oziroma komuniciranju?

"Spremembe v komunikacijski tehnologiji omogočajo globalizacijo družbe, gospodarstva in politike. V zgodnjih devetdesetih letih sem dobesedno padel v krog ameriških raziskovalcev, ki so začenjali z razvojem znanstvenega raziskovanja odnosov z javnostmi in specializiral sem se na globalizacijo. Odnosi z javnostmi so majhna disciplina, globalizacija odnosov z javnostmi pa niša znotraj nje. Tako sem kot mikronišni igralec na svojem področju lahko postal dovolj pomemben, da me vabijo v ZDA, na Kitajsko in v Rusijo. Leta 2003 sem souredil temeljno delo na področju globalnih odnosov z javnostmi, leta 2009 drugo in lani tretjo izdajo, ki jo je ameriško združenje komunikologov nagradilo kot najboljše delo na svojem področju. Od leta 1994 vsak prvi julij v letu organiziram mednarodni simpozij o raziskovanju odnosov z javnostmi, ki ga torej že sedemindvajset let organiziram na Bledu, kamor sem doslej privabil več kot dva tisoč profesorjev in praktikov odnosov z javnostmi z vseh celin. Dosti delam, objavljam, potujem, predavam in na srečo je to, kar počnem, v mojih znanstvenih in strokovnih krogih opaženo. Nedavno objavljena bibliografska analiza najpomembnejših revij, ki objavljajo na področju odnosov z javnostmi, je pokazala, da sem bil v zadnjem desetletju drugi najbolj navajani avtor."

Koliko se je v zadnjem desetletju spremenilo komuniciranje z javnostmi, sploh odkar imamo vzporedni, virtualni svet socialnih omrežij? 

"Internet in spletna omrežja niso vzporedna našemu primarnemu, fizičnemu svetu, temveč ga širita in dopolnjujeta. Živimo v kiberfizičnem svetu spreminjanja vsega, kar poznamo. Tudi odnosov z javnostmi. Ti so v zadnjih desetletjih v najboljših organizacijah s tehniške prešli na strateško raven in komuniciranje je danes ena izmed ključnih oblik delovanja, s katerim gradimo ugled in zaupanje, brez katerih gospodarski, politični in družbeni sistemi nasploh ne morejo uspešno teči."

Si upate napovedati, kaj bo čez deset let? Kakšna bo medijska pokrajina, kaj bo z vsemi premnogimi PR agencijami itd.?

"Čez deset let je lahko marsikaj, na prihodnost vedno gledam v množini – pred nami je več možnih prihodnosti in katera izmed njih se bo uresničila, je odvisno od vseh nas. Tudi medijske in komunikacijske prihodnosti nasploh so mnoge. V vseh pa bo vloga medijev in poklicnih komunikatorjev večja, kot je danes. Najslabša možnost, razen seveda od popolnega uničenja planeta, je opisana v knjižni in filmski uspešnici Igre lakote, upam pa na boljše scenarije in trudim se delati na njih."

Intervju je bil izvorno objavljen na Portal Plus, februar 2021