Počasno krvavenje beloruske civilne družbe

Lanskega avgusta se na predsedniških volitvah v Belorusiji ni zgodila organizirana revolucija, ampak spontan ljudski upor. Ta je poslal jasno sporočilo, da je Lukašenko po več kot 25 letih oblasti (dokončno) izgubil vso legitimnost. Sporočilo ima toliko večjo težo, ker prihaja iz široke palete družbenih skupin, od mlade urbane populacije, javnih uslužbencev, pa vse do delavcev v tovarnah, ki so nekdaj predstavljali jedro Lukašenkove ljudske podpore.

A kljub temu je Lukašenko še vedno na oblasti, saj je režim uspel preživeti ljudski (povsem nenasilen!) upor, ki se je predvsem v jesenskih mesecih manifestiral v obliki rednih in množičnih (udeležba nekaj 100 tisoč protestnikov) protestov, za katerimi pa niso stali močno finančno podprti opozicijski organizacijski odbori, ampak preprosta ljudska volja po svobodi. V Belorusiji je namreč postsocialistična tranzicija potekala v obratno smer: ne iz postsovjetske republike v demokratično evropsko družbo, ampak nazaj proti totalitarizmu. Namesto več pravic, svobode in človeškega dostojanstva je Belorusija v zadnjih dveh desetletjih postopno, na zunaj komajda opazno, tonila v vse večjo spiralo državne represije z vse manj svobode in (človekovih) pravic.

Ker pa se prebivalstvo pomlajuje, informacijsko pa Belorusija le ni osamljen otok po vzoru Severne Koreje, je režim vedno težje ohranjal propagandno sliko “urejene, stabilne Belorusije v okolju mednarodnega kaosa in sovražnikov okrog meja”. Ta razkorak med realno sliko doma in voljo (heterogene) množice je naraščal, do ”poka” je moralo prej ali slej priti. In zgodilo se je na lanskih volitvah, ko so (drastično) falzificirani rezultati volitev množico samo še dodatno podžgale. Zato poti nazaj ni več, priča smo začetku konca režima Lukašenke. Toda to obdobje bo (je že) dolgotrajno, polno osebnih tragedij, represije in tudi državnega terorizma.



Beloruska civilna družba, razumljeno v izjemno širokem pomenu besede (poleg predstavnikov humanitarnih, družbeno angažiranih, znanstvenoraziskovalnih in drugih civilnih organizacij tudi športniki, novinarji, simpatizerji in podporniki protirežimskega gibanja, itd.),dnevno trpi; fizično (nasilje in umori v nepojasnjenih okoliščinah v zaporih), psihično (grožnje posameznikom in njihovim najbližjim), socialno in eksistenčno (odpovedi delovnih razmerij, odvzem štipendij in statusov). Mednarodno najbolj odmevni primeri kritičnega novinarja Protaseviča, atletinje Timanovske in v Kijevu umorjenega opozicijskega aktivista Šišova so več kot nazorni.

In v Belorusiji je trenutno več tisoč tovrstnih primerov (zgolj političnih zapornikov je več kot 500!) za 99 odstotkov katerih na Zahodu ne vemo skorajda nič. Zakaj? Ker je Belorusija na evropski periferiji, ni tako pomemben del geostrateške šahovnice, kot je bistveno večja Ukrajina, niti nima ambicij vstopa v EU (op. p. tudi opozicijsko gibanje ni zgrajeno na protiruski ali prozahodni premisi), kot denimo velja za države Zahodnega Balkana. A kljub temu je del Evrope, večina prebivalcev deli skupne evropske norme in vrednote, na katerih je bila zgrajena EU.



Tudi zato današnje razmere nikakor niso zgolj notranjepolitično belorusko vprašanje, kot to poskuša prikazati uradni Minsk ob podpori Moskve, ampak je še kako evropski problem. Režim Lukašenke postaja namreč vedno bolj brezobziren in izvaja državni teror(izem), kar že samo po sebi predstavlja mednarodni varnostni izziv. Ugrabitev civilnega potniškega letala nad beloruskim zračnim prostorom je de facto potrditev tega. Zato mora EU narediti več. Biti bolj proaktivna, omogočiti večjo humanitarno in socialno pomoč beloruski civilni družbi ter vprašanje urejanja odnosov z Belorusijo uvrstiti visoko na svojo agendo – tako v Bruslju, kot tudi v odnosih z drugimi velesilami. V nasprotnem primeru se bodo krogi pekla za belorusko civilno družbo nadaljevali še globoko v tretje desetletje 21. stoletja.