Tri strateške napake Evropske unije v Belorusiji

To seveda še zdaleč ni edina politična poteza sedemindvajseterice – najbolj odmevna je bila nepriznanje rezultatov volitev in posledično tudi nepriznanje Lukašenke kot legitimnega beloruskega predsednika. To se je zgodilo prvič, saj se je EU pred tem – ob preteklih, prav tako nedemokratičnih volitvah – omejila na politične izjave, pozive in omejitve potovanj. Skratka, Lukašenko je bil v EU nezaželen, več kot to pa ne. Sedaj se je to spremenilo. 

A obenem je iz razprav, pobud in dejanj EU v zadnjih mesecih mogoče izluščiti tri strateške napake, ki jih ta dela v svoji zunanji politiki do Belorusije. Te napake so po moji oceni bolj rezultat nerazumevanja notranjepolitičnih razmerij v Belorusiji, značilnosti gospodarstva in političnih opozicijskih gibanj, kot pa ponarodele počasnosti evropske birokracije in težkega iskanja konsenza pri odločanju sedemindvajseterice. A ne glede na to - napačni pristopi lahko dolgoročno precej škodujejo prav tistim, ki jim EU želi pomagati. To je beloruskemu ljudstvu, civilni družbi in opozicijskim gibanjem. 

Prvič, gospodarske sankcije. Iz EU skorajda v en glas prihaja parola "sankcije, sankcije, sankcije". Te naj bi bile ciljno usmerjene predvsem ali izključno proti državnim in zasebnim podjetjem, ki podpirajo obstoj režima Lukašenke. Pozabljamo pa, da državna podjetja predstavljajo veliko večino BDP države, večji del izvoznih proizvodov nastane v državnih tovarnah, zasebni sektor pa je v večjem delu prisoten zgolj v trgovini ter lažjih predelovalnih dejavnostih. Zato bi kakršne koli širše gospodarske sankcije v prvi vrsti prizadele delavski razred ter preko zmanjšanih prilivov v državni proračun širšo socialno stabilnost zaposlenih v javnem sektorju; v preteklosti sta sicer ta dva razreda predstavljala jedro Lukašenkovega elektorata, a tudi to se je z zadnjimi volitvami spremenilo. EU bi morala prisluhniti neodvisnim beloruskim ekonomistom in delu civilne družbe, ki dodatnih sankcij ne zagovarja, saj na režim ne bodo imele nikakršnega vpliva, bodo pa imele – in to negativni – na navadne prebivalce in njihov socialni položaj (op. ki je že sedaj zelo nezavidljiv). Poleg tega pa: režim Lukašenka je že v preteklosti bil izpostavljen gospodarskim sankcijam, ki niso imele pričakovanih rezultatov. 

Drugič, vprašanje, kdo je legitimen sogovornik EU v Minsku in s kom voditi dialog. Na omenjeni okrogli mizi je bilo mogoče s strani treh slovenskih evroposlancev razumeti, da se je EU pripravljena v Minsku pogovarjati zgolj s predstavniki politične opozicije oz. t. i. koordinacijskega odbora. Če bo temu res tako, bo to strateška napaka, ki bo belorusko pot demokratizacije samo še podaljšalo – in to za kar nekaj "kilometrov". Že tako težka in mučna tranzicija, polna žrtev s tem ne bo dobila več kot nujnega pospeška. Prej obratno. In to zaradi dejstva, da ne glede na milijone ljudi, ki protestirajo in zahtevajo spremembo režima, Lukašenko še vedno nadzira večino družbenih (pod)sistemov – od represivnega aparata, do javnega sektorja, osrednjih medijev in državnih podjetij. Na vodilnih položajih so še vedno kadri, ki so njemu zvesti – bodisi zaradi privilegijev, ustrahovanja ali ideološkega strinjanja. A kakor koli, ti sistemi še vedno delujejo po načelu ukazov iz predsedniške palače ter resornih ministrov, ki v zadnjih mesecih intenzivno odpuščajo tiste uradnike, ki so – četudi z najmanjšimi, simbolnimi dejanji – pokazali simpatijo z opozicijskim gibanjem. Zato bo EU morala na tej poti nujno sesti za mizo tudi s predstavniki oblasti, pa čeprav jim ne priznava legitimnosti. Brez tovrstnega dialoga z delom birokratskega aparata, ki bo dolgoročno zelo pomemben element tranzicije, bo EU težko odigrala konstruktivno povezovalno vlogo. Priložnosti za tovrsten dialog je veliko, tiha diplomacija zna biti uspešna, a za to mora biti enotna in strateško dobro opredeljena.  

In tretjič, kako lahko EU svoj vpliv v omenjenih procesih še poveča? EU ima med beloruskim prebivalstvom izjemno pozitiven ugled, ki pa ga ne zna unovčiti in ga pravzaprav postopno, iz leta v leto, celo zapravlja. Kar je izjemna škoda, saj so lahko številna orodja t.i. mehke moči tudi zelo učinkovita, a samo, če so dovolj obsežna in strateško opredeljena. Zato bi EU v danih okoliščinah morala več pozornosti in sredstev nameniti ne zgolj politični opoziciji, podpori delovanju koordinacijskega odbora ter aktivnostim Tihanovske, ampak tudi oz. predvsem širši civilni družbi in prebivalstvu. Srednje in dolgoročno bodo projekti študijskih izmenjav, znanstveno-raziskovalnega, kulturnega in drugega sodelovanja bistveno bolj učinkoviti kot politične deklaracije in občasne delegacije. 

Civilna družba je poleg najbolj izpostavljenih opozicijskih politikov tista, ki v zadnjih mesecih najbolj trpi – novinarji so preganjeni in ostajajo brez zaposlitev, prav tako bolj izpostavljeni kulturniki, raziskovalci in celo vrhunski športniki. Množice preganjenih in pregnanih na socialni rob potrebujejo pomoč že danes; potrebujejo prostor za varno ustvarjanje, delovanje, študij ali raziskovanje. In EU jim nedvomno lahko takšen prostor in tovrstno pomoč ponudi. Zato bi morali nujno in občutneje povečati sredstva za podporo civilni družbi, bistveno olajšati pridobitev vizumov in dovoljenj za delo ter sistematično podpirati civilna družbena gibanja, ki so motor demokratičnih sprememb. Visoka politika je zgolj vrh ledenika, ki se bo – brez podpore širših družbenih skupin - kaj hitro stopil.

Dr. Denis Mancevič, politolog in nekdanji diplomat. Danes je direktor in partner v svetovalni družbi Herman & partnerji. 

Prispevek je bil izvorno objavljen v Večer.com, december 2020